Med nedolžnostjo in simboliko

Njeno ustvarjanje je vizualna meditacija, posvečena otroku, ki biva v vsakem od nas. V središče svojih del postavlja ženske protagonistke – tihe, včasih melanholične ali nerodne deklice, ki suvereno jezdijo metulje ali strmijo v luno. Njene figure so majhne metafore za kompleksnost odraščanja, upodobljene skozi prepoznavno mehko paleto pastelnih tonov in biserne sivine.

Naivnost kot zavestna izbira

Zorana ostaja zvesta tradicionalnim tehnikam: vodi, papirju in barvam. Njena risba je namerno nepravilna in trepetajoča. Ta zavestna odločitev za nepopolno črto odraža njeno prepričanje, da se prav v nepopolnosti skriva največja resnica, ki se odmika od tehnične hladnosti sodobnega sveta.

Šepet tišine in moč počasnosti

Njene ilustracije ne kričijo; raje šepetajo o tišini, zvoku dežja in primarnih občutkih iz otroštva. Podobe Zoki Art so vabilo k postanku, globokemu vdihu in čutenju trenutka. Njeno delo opominja, da je v današnjem svetu nežnost oblika moči, počasnost pa najlepša oblika upora.